Vsa Evropa je spremljala katastrofo na Madžarskem, ko je strupena gošča poplavila vas. Takšna ekološka katastrofa grozi tudi Litiji. V bližnjem zaprtem rudniku se voda meša z nevarnimi kovinami, stroka pa opozarja, da je tik pred izlitjem.Miro Dolinšek iz Društva za razvoj in varovanje Sitarjevca Foto: Dejan JavornikBlato, pomešano z vodo Foto: Dejan JavornikLITIJA – Vsi svetovni mediji so poročali o hudi ekološki katastrofi, ki se je nedavno zgodila na Madžarskem, ko je blato iz tovarne aluminija dobesedno prekrilo okoliške vasi. To pa ni nekaj, kar bi se dogajalo samo drugje. Tudi pri nas, v Litiji, se lahko v prihodnosti zgodi kaj podobnega. Že leta se namreč na občini borijo, da bi od države dobili sredstva za sanacijo rudnika Sitarjevec, v katerem se nabirata strupena voda in blato, ki bi lahko ob obilnejšem deževju preplavila Litijo in povzročila tragedijo. Prva opozorila so bila ob nedavnem hudem deževju, ko je blato že obarvalo del Litije, a ni bilo hujše nesreče.
Najstarejši slovenski rudnikZgodovina rudnika, ki je v hribu Sitarjevec poleg Litije, je zelo dolga. Gre namreč za dokazano najstarejši rudnik v Sloveniji, ki ima kar 40 kilometrov rovov. Ljudje so na tem koncu iskali rudo že v železni dobi, ko so uporabljali predvsem železo in baker, pred 2000 leti pa so Rimljani tam že kopali svinec. »Okoli leta 1440 pa se je začelo industrijsko rudarjenje. Prvič je bil rudnik dokumentiran leta 1500. Takrat so bili rudarji nemški protestanti. Ko se je začela protireformacija, so jih izgnali zaradi veroizpovedi, zato se je takratno rudarjenje končalo leta 1600, pravo industrijsko pa se je začelo leta 1873, ko so odkrili dva metra debele žile svinca. Takrat so ustanovili litijsko rudarsko družbo in začeli odkopavati. Takoj so na levem bregu Save zgradili topilnico, namenjeno vojni industriji. V njej so topili rudo iz vse Evrope, Avstro-Ogrske, Balkana pa tudi iz Afrike. Delovala je do leta 1929, ko so jo zaprli, saj so izgubili spor s čebelarji. Zaradi izpustov so namreč na veliko umirale čebele. To velja za prvo ekološko zmago v Sloveniji. Rudnik, v katerem so pridobivali živo srebro, svinec, cink in srebro, so dokončno zaprli leta 1965,« pripoveduje Miro Dolinšek iz Društva za razvoj in varovanje Sitarjevca.
Poleg tega, da ima rudnik zelo bogato zgodovino, izstopa tudi po tem, da je eden najbogatejših z minerali. Našteli so jih okoli 60, nekateri izmed njih pa so svetovno znani, kot recimo ceroziti. Razen v okolici Litije jih ni drugje v Sloveniji. »Prav zato smo dosegli, da je dobil hrib Sitarjevec status naravne vrednote nacionalnega pomena, zato hočemo, da se ga sanira in ohrani del rovov, kjer bodo prikazana ta naravna bogastva v rudniku,« Miro pojasni aktivnosti društva.
Grozeča vodaObčina Litija se že osem let aktivno bori, da bi od države dobila sredstva za sanacijo rudnika, saj se zaveda, da se lahko vsak trenutek iz njega izlije ogromno strupenega blata. Vodja oddelka za gospodarske in javne službe na litijski občini Blaž Zarnik nam je pojasnil, da lahko najhujšo težavo za prebivalce povzroči jamska voda, ki se nekontrolirano pretaka po 40-kilometrskih rovih: »Ker so v hribu rudna telesa, postane voda zelo kisla. Raztaplja namreč različne težke kovine, predvsem svinec, cink, živo srebro, arzen in kadmij. Vse te težke kovine se raztapljajo in mešajo z limonitnim blatom, ki potuje proti zunanjosti. Nekateri rovi so zrušeni, za njimi pa se nabira ta mešanica vode in blata s težkimi kovinami. Višina vode se postopoma zvišuje. Problem nastane ob močnejšem deževju, ko lahko izbruhne.« Prav to se je zgodilo med zadnjimi poplavami, ko so na vrhu hriba nastali gejzirji, ki so bruhali nekaj metrov visoko, blato pa je prišlo do bližnjih ulic in hiš. V prejšnjem stoletju sta se že zgodila dva takšna izbruha, glede na okoliščine pa bodo podobni ali pa še hujši izbruhi vse pogostejši.
Izvor: http://24ur.com/,
http://www.slovenskenovice.si/