Soča
Soča (talijansko Isonzo) je 140 km dugačka reka u zapadnoj Sloveniji i severnoj Italiji. Alpska reka izvire 1100 m visoko u Julijskim Alpama, tačno u Trenti. Njen kraški izvor je priljubljena tačka. Teče na jug mimo krajeva Bovec, Kobarid, Tolmin, Kanal, gdje je znameniti soški most, i napred kroz Novu Goricu i talijansku Goricu. U Jadransko more, tačno u Tržaški zaliv ulijeva se u Tržiču na talijanskom ozemlju. Staro ime za Soču u zgornjem toku bilo je Šnita.
Dolina Soče je bila pozorište mnogih krvavih bitka u 1. svetskom ratu. Med godinama 1915 i 1917 je Soška fronta bila oškodovana za preko 300.000 života talijanskih i avstro-ogrskih vojaka.
U kristalno-zelenoj Soči ima svoj dom soška postrv (Salmo trutta marmoratus).
Izvor Soče je u toj jami.
Tolmuni i korita Soče.
Malo lepe Soče, naše Soče!
Rafting na Soči.
Bistra Soča
Simon Gregorčič
SOČI
Krasná si, bistra hči planin,
brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti,
krasna si, hči planin!
Tvoj tek je živ in je legak,
ko hod deklet s planine;
in jasna si ko gorski zrak,
in glasna si, kot spev krepak
planinske je mladine-
krasna si, hči planin.
Rad gledam ti v valove bodre,
valove te zeleno-modre;
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega neba,
na rosah zelenih gora
lepoto to si pila-
krasna si, hči planin!
Ti meni si predraga znanka!
Ko z gorskih prišumiš dobrav,
od doma se mi zdiš poslanka,
nesoča mnog mi ljub pozdrav-
Bog sprimi te tu sred planjav!…
Kako glasno ljubo šumljaš,
kako čvrsto, krepko skakljaš,
ko sred gora še pot imaš!
A ko prideš na ravnine,
zakaj te živa radost mine?
Kaj trudno lezeš in počasi,
zakaj so tožni tvoji glasi?
Težko se ločiš od hribov,
zibelke tvojega valovja?
Mar veš, da tečeš tik grobov,
grobov slovenskega domovja?
Obojno bol pač tu trpiš!
V tej boli tožna in počasna,
ogromna solza se mi zdiš,
a še kot solza - krasna!
Krasna si, bistra hči planin,
brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte divje srd ne moti!
Pa oh, sirota tebi žuga
vihar grozan, vihar strašan;
prihrumel iz gorkega bo juga,
divjal čez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga-
gorje, da daleč ni ta dan!
Nad tabo jasen bo oblok,
krog tebe pa svinčena toča
in dež krvav in solz potok
in blisk in grom-oh, bitva vroča!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!
Takrat se spomni, bistra Soča,
kar gorko ti srce naroča:
Kar bode shranjenih voda
v oblakih tvojega neba,
kar vode v tvojih bo planinah,
kar bode v cvetnih je ravninah,
tačas pridrvi vse na dan,
narasti, vzkipi v tok strašan!
Ne stiskaj v meje se bregov,
srdita čez branove stopi,
ter tujce, zemlje-lačne, utopi
na dno razpenjenih valov!
;D ;D
Tema: Hidrologija (Pročitano 69199 puta)